Kako prepričati mamo?

uspel mi ga je prepričat.sam jo šele okol 24. februarja dobim(vem,dolg)upam da bo kej prej.

Super, čestitke =)
Moja mami je rekla, da bi mela prec podganco, če nebi mela repa... Pa da so ji črni repi bolj ušeč... Ma, nevem kaj naj še nardim, da bi 100% privolila.. Neki cajta je bla clo za, pa sm gledala kletke&stuff pol je bla pa spet kr na enkrat proti =(

tudi tebi bo uspel .js zm zdej celo starše prepričala da dobim 2 podganici. pa dubim ju 14.februarja.ampak se mi še vedno zdi dolg

Hehe, mi je že. Zdej mamo doma Albinko, prej je bila Nyu ali Alina zdaj je pa Heksa(Hekse=čarovnica v nemščini po mojih podatkih =P )

a to si jo dobila od xflgyax

Tjashy je napisal/a:

Hehe, mi je že. Zdej mamo doma Albinko, prej je bila Nyu ali Alina zdaj je pa Heksa(Hekse=čarovnica v nemščini po mojih podatkih =P )

bla je nyu ozr nyu the second great ta je pa res imen menala !

MetalGirl je napisal/a:

a to si jo dobila od xflgyax

Japs =)

jaz sem pa včiraj 2 podganci dobila.

bravo punce, ratal vam je bolš kot meni!! Moja mami še vedno hoče dat mašnico podganam na rep, ker so ji drugače strašljive xD Oči mi pa še vedno govori: "...spusti v svobodo, ker čene jih bom jaz."

Hejla!

Sedaj imam pa jaz problem. In to kar velik. Sicer: moja starša sta nasploh proti živalcam(oz. temu, da bi jim imeli doma). Oči je rekel, da se nismo preselili v hišo zato, da bi imeli živalski vrt. No, ja. Mami - da ne govorim. Prosti pujsam sta bial tudi, šeposebej oči je rekel: se jih ne bom niti pritaknil. In zdaj? Skos jih ogovarja, čoha, daje posladke... In sedaj k podgancam. Mami pokličem, da ji bom nekej pokazala in ona prec: ne mi nobenih živali kazat! Pa vseeno pride. Ji pokažem gance. Ona reče: ne morem rečt da so mi všeč. Jaz res ne vem, kaj naj naredim. Odgovorna da sem, to lahko rečem, skrbi me za vsako malenkost glede živali, itd.. Kako naj ju prepričam. S teženjem ne bo nič, ker ko sva se s sestro pri kosilu pogovarjali o spih, je rekel, da jih ne smemo več psov omenjat(pa jih še zmerom). Zdaj je proti, potem če bi pa jih imela doma, bi bil pa čisti cirkus(isto kot pri pujsah: kaj je pujs?, c c c c c, na jabuk, na!)..

Kakšno nesrečo mam jst..

mate kakšen predlog?

jooj...jaz tut ne vem kaj naredit, ker je mami tako proti vsem, čeprav je rekla da so lušne, ampak da vseeno ne. sploh se je ne da prepričati. na koncu že čist jezna, da ne in ne...sploh ne vem kaj naj...če jo bom naskrivaj prinesla pa jooj....raj ne mislim...kaj naj naredim??

Pokažeš mal slikc, mal filmčkov, koliko ljudi ima to doma [npr. pokažeš malo forum] in poveš da podgane res niso nek bavbav [večinoma so proti zaradi stereotipov o podganah].
Če imaš doma že kakšno žival in skrbiš za njo imaš še en + pri starših več, ker ti potem zaupajo da se tudi podgane ne boš naveličal. Poveš jim da so zelo inteligentne živali, greste u trgovino pogledat in če imaš srečo..BAM imaš doma podgano.

[js sm jo domou prinesla brez da bi povedala in je biu kar velik bum tako da če ima kdo starše, ki bi bili pripravljeni podgano potem vržt ven, tega NE delat]

hvala doma mam pa še kužka, ki ga rihtam (pelem ven, češem...) in ribe.bom probala čim bol težit. sej ona prau, da so lušne, ko pa jo prašam zakaj potem ne, pa reče zato ker pač ne..

Sonii, pri meni to ne pride v poštev - ne dovolita mi sploh da jima kažem slikce in filmčkov o gancah, nič. Nimata posebnega razloga, zakaj jih ne smem met. Očijev razlog je,da nismo šli v hišo, da bomo imeli živaslki vrt, mami pa reče, zato ker pač ne.

@ ruby.: kaj pa če provaš s kakšnim ultimatom. npr. če to leto naredim šolo z xy uspehom, potem lahko dobim podgane. ? Se čisto nič ne da zmenit al kako.

Sem ji začela na začetku marca: mami, če bom mela ured ocene in bom bla uredu na splošno, si bom lahko zbrala kar bom hotla? Pa reče: ja, ampak ne živali.. A moram res počakat dokler Lilč ne pogine,al kaj?

Ja to pa je problem očitno. =/
Vztrajaj še malo, ampak ne teži preveč drugače sploh nič ne bo.

Ruby, verjemi, da mi je žal zate ampak ...a veš, tole z ocenami in podobnim verjetno pri tvoji mami pač ne pali in očitno ne bo. Jo čist razumem (sem tudi jaz 2x mama ) - nobeni starši se ne pustijo/pustimo radi na nek način "izsiljevati" s temo "šola in ocene". Itak je jasno, da v šolo hodite zaradi sebe in mora biti predvsem vam pomembno, da je bolje imeti dobre ocene, kot pa se šlepat z muko iz razreda v razred. In neke "nagrade" na koncu šolskega leta so ... mah, ne vem, no, mene to ravno ne prepriča - če je recimo otroku inspiracija za učenje in resno delo v šoli zgolj neko darilo ali dovoljenje, ki naj bi ga od staršev na koncu leta dobil, se mi zdi malo "bogo". Res. Konec koncev boste vsi mladi enkrat šli tudi v službo in tudi tam boste za vestno delo dobili plačo (tako kot zdaj za znanje v šoli ocene) in verjetno ne boste hodili delat samo zato, ker se bo ob koncu leta pričakovalo še eno "ekstra" nagrado poleg plače.

OK, oprosti, zdaj sem že malo zabluzila - no, kar sem ti hotela še reči glede pogovora s starši je to. daj ju ti lepo vprašaj, ZAKAJ ste se potem preselili v hišo (če je to že očetova mantra) in zakaj bi jima bilo tako težko upoštevati to tvojo željo po podganah - če pa si 100%, da bi zanje dobro skrbela, tako kot dobro opravljaš vse druge družinske obveznosti, ki jih (predvidevam) imaš.

Pa še nekaj je - predsodki. Meni je marsikatera "vrstnica" med mamami skoraj "očitala", češ, da svojim mulcem dosti dovolim - torej imeti podgano. Jah, kaj naj rečem - vsem sem povedala, da podgane pri hiši ne bi bilo, če si je tudi JAZ ne bi želela. In tu je "keč" - če so nekomu podgane "umazane, zoprne, in kar je še takih predsodkov", se bo zagotovo z vsemi štirimi branil, da mu nekdo iz družine pripelje v hišo ravno podgano. Se mi zdi, da je pri vsakem hišnem ljubljenčku tako, a ga morajo sprejeti vsi v družini, sicer zna biti kriza. Čisto iz praktičnih razlogov - recimo, da moraš nekam za par dni - kdo ti bo hranil podgano - mama, ki se ji gnusi ali tatko, ki noče niti slišati zanjo. Pa kdo bo plačal morebitne veterinarske stroške, če bodo presegali tvojo žepnino? Evo, prav zaradi takih reči se starši dostikrat otepamo odgovornosti za ljubljenčka, ki si ga želi otrok. Mogoče se ti splača najprej dobro premisliti in najti rešitve za vse te zagate, ki te lahko kadarkoli doletijo s podgancami, potem pa, oborožena z argumenti ZA še enkrat "uloviti" starša, ko bosta spočita in umirjena (bog ne daj najedati takoj, ko zmatrana prideta iz službe ali iz roditeljskega - verjemi mi, takrat ni dober taming za debato) in načeti pogovor.
Ampak bodi umirjena, ne napadalna, ne izsiljuj v stilu "kaj pa če bi jaz naredila to in to, bi vidva dovolila tisto" in poskušaj ohraniti mirno kri, tudi če te bo imelo, da bi od jeze skakala v zrak. Ker zaradi napadalnosti lastnih otrok se včasih starši zanalašč odločimo, da ne bomo popustili ... ja, tako gre to.

No, veliko uspeha ti želim in upam, da te nisem čisto do konca zamorila (če pa sem te, poglej pod moj avatar in boš videla, koliko sem stara - boš sigurno rekla : ja tale je pa ista sitnoba kot moja mama

Evo, ruby - tule je še en super iz začetka te teme predlog na temo "kako preparirati starše"

Nes je napisal/a:

Mam pa še en predlog.

vzami list papirja in pisalo in skiliči sestanek. Razloži, kaj si želiš in potem prosi, da ti tudi ona razloži zakaj podganice ne mara. Zapiši si vse njene argumente. Zdaj pa pomembni del () : zahvali se ji za čas in povej, da si boš vzela en teden in poskušala najti rešitve na njene protiargumente.
NIč se ne silit v smilu PA DEEEJ mi no podgano kup

Ko najdeš rešitve, se pa spet pogovorita. Če ti na vpr. zakaj ne smeš imeti podgane odg. z ' JA zato ker ne, ker sem rekla ne'' bodi še vedno diplomatska in vprašaj, kakšne pogoje bi ona želela imetiizpolnjene preden ti odobri prošnjoi

mamaF je napisal/a:

Ker zaradi napadalnosti lastnih otrok se včasih starši zanalašč odločimo, da ne bomo popustili ... ja, tako gre to.

A tako žleht da ste? ahaha

Nes je napisal/a:

mamaF je napisal/a:

Ker zaradi napadalnosti lastnih otrok se včasih starši zanalašč odločimo, da ne bomo popustili ... ja, tako gre to.

A tako žleht da ste? ahaha

jap. na splošno vsak dan ene parkrat

mamaF, hvala ti za tvoj obširni odgovor . Saj jaz ne izsiljujem, pač rečem čisto normalno, če bo kej na konc leta. Jaz sem že zdavnaj pogruntala, da se učima zase - ocena ni vse. Lahko dobiš šut(ti spodleti) ampak vseeno znaš. Bom probala, kar ste mi svetovali. Ampak problem je ta, ko rečem: mami(al pa oči), a se lahku pomenmo o podgancah(ali o kakšni drugi živali), rečeta: ne začni spet s tem(ali pa: me ne zanima, itd.) Bom probala okol maja malo probat, kaj bosta rekla.

Zgleda da sem res čisto brezupen primer.

P.S.: Ko sem se odločala za skakača, mi je skor dovolila(ker mam že kletko primerno za skakače doma). Zdej bo treba spet kletko, pa vse, bo rekla.

Malo gre že na bolje. =) :=)=:

mamaF je napisal/a:

Ruby, verjemi, da mi je žal zate ampak ...a veš, tole z ocenami in podobnim verjetno pri tvoji mami pač ne pali in očitno ne bo. Jo čist razumem (sem tudi jaz 2x mama ) - nobeni starši se ne pustijo/pustimo radi na nek način "izsiljevati" s temo "šola in ocene". Itak je jasno, da v šolo hodite zaradi sebe in mora biti predvsem vam pomembno, da je bolje imeti dobre ocene, kot pa se šlepat z muko iz razreda v razred. In neke "nagrade" na koncu šolskega leta so ... mah, ne vem, no, mene to ravno ne prepriča - če je recimo otroku inspiracija za učenje in resno delo v šoli zgolj neko darilo ali dovoljenje, ki naj bi ga od staršev na koncu leta dobil, se mi zdi malo "bogo". Res. Konec koncev boste vsi mladi enkrat šli tudi v službo in tudi tam boste za vestno delo dobili plačo (tako kot zdaj za znanje v šoli ocene) in verjetno ne boste hodili delat samo zato, ker se bo ob koncu leta pričakovalo še eno "ekstra" nagrado poleg plače.

Oh, mamaF, kdo pa še hodi v šolo zaradi sebe? Oziroma, kdo se uči predmete, ki mu niso všeč, iz čiste želje po izobrazbi? To pride v poštev šele tam enkrat na faksu, prej pa ... ti dam primer: jaz sem bila celo gimnazijo prav dobra, zadnji letnik celo odlična. Za to sem se precej potrudila, motivacija mi je bila štipendija; če se ne bi potrudila, bi bila verjetno ves čas dobra in zadnje leto prav dobra. Pa bi vseeno prišla na želeno fakulteto brez težav, ker sem imela maturitetne predmete vedno 5 (razen matematike, ki je bila bolj švoh).
Zdaj mi pa odkrito reci, da bi bila moja mama enako zadovoljna, če bi imela jaz vsa leta eno oceno nižji uspeh, kljub temu, da bi bil končni izid isti?

Point je pač, da to o učenju zase ni čista resnica. Če bi bila, bi lahko jaz imela fiziko in kemijo vedno dve. Ne obstajata samo dve poti (delati z muko vs. delati s 4/5), je tudi tretja - da delaš brez problema, ampak je vse tam 2 in 3. Tako da se mi zdi, da če starš vidi, da se otrok za dobre ocene potrudi (npr. se posveča predmetom, ki mu delajo težave in ima na koncu lepe ocene), da si zasluži malo spodbude in ne vem zakaj bi bila motivacija v obliki nagrade na koncu kaj slabega. Če gremo na primerjavo z delom, saj še zdaleč ne bomo vsi delali iz čistega veselja do dela - si ne predstavljam, da bomo vsi dobili sanjske službe. Bomo pa hodili na delo zato, ker bomo potrebovali denar za življenjske stroške. Skratka, sklicevanje na to, da bi ti moralo biti delo/učenje že samo po sebi motivacija, je meni malo mimo. Ne pravim, da je treba zdaj otroku kupiti nekaj dragega vsako leto, ampak se mi pa zdi vedno lepo dati kako malenkost (midve s sestro sva običajno dobivali kake cd-je, za konec oš/sš pa kaj malo večjega, jaz sem npr. dobila za oš uro, za sš pa dobra sončna očala), da pokažeš otroku, da ceniš njegov trud.

Se opravičujem za off topic ruby, če mama na vsak način nasprotuje, bo težka. Jaz sem (ko sem bila precej mlajša kot ti) porabila par let omenjanja, kako bi rada zajca, da sem ga končno dobila. (Seveda se je mami čisto scedila nad njim; imeli smo ga osem let in ga še zdaj pogreša.) S podganami je malo težka, ker so ljudem grde, umazane ... in to je zelo težko spremeniti; moja mami in teta npr. imata obe radi živali, tudi mojedva debeluha sta jima precej srčkana, ampak se obe strinjata, da imata izjemno grda repa. Pač, dolgoletna tradicija sovraženja podgan ... Po mojem jima pač ne smeš preveč težit, samo omenjaj, kako bi rada imela podgano. Magari si jo zaželi za rojstni dan ali novo leto. Mogoče ti bo uspelo, če boš dovolj vztrajna. Druga opcija je, da se odločiš za kako drugo žival, ki je staršem bolj všeč. Pri meni so bile podgane sekundarna opcija, bolj sem si želela mačko - ampak mačke so precej drage za vzdrževanje, pa še lastnik stanovanja jim ni naklonjen SPLOH, tako da sem se odločila za podganice. Pa so super izbira in ju imam noro rada.

Juni je napisal/a:

... jaz sem bila celo gimnazijo prav dobra, zadnji letnik celo odlična. Za to sem se precej potrudila, motivacija mi je bila štipendija; če se ne bi potrudila, bi bila verjetno ves čas dobra in zadnje leto prav dobra. Pa bi vseeno prišla na želeno fakulteto brez težav, ker sem imela maturitetne predmete vedno 5 (razen matematike, ki je bila bolj švoh).
Zdaj mi pa odkrito reci, da bi bila moja mama enako zadovoljna, če bi imela jaz vsa leta eno oceno nižji uspeh, kljub temu, da bi bil končni izid isti?

Point je pač, da to o učenju zase ni čista resnica. Če bi bila, bi lahko jaz imela fiziko in kemijo vedno dve. Ne obstajata samo dve poti (delati z muko vs. delati s 4/5), je tudi tretja - da delaš brez problema, ampak je vse tam 2 in 3. Tako da se mi zdi, da če starš vidi, da se otrok za dobre ocene potrudi (npr. se posveča predmetom, ki mu delajo težave in ima na koncu lepe ocene), da si zasluži malo spodbude in ne vem zakaj bi bila motivacija v obliki nagrade na koncu kaj slabega. Če gremo na primerjavo z delom, saj še zdaleč ne bomo vsi delali iz čistega veselja do dela - si ne predstavljam, da bomo vsi dobili sanjske službe. Bomo pa hodili na delo zato, ker bomo potrebovali denar za življenjske stroške. Skratka, sklicevanje na to, da bi ti moralo biti delo/učenje že samo po sebi motivacija, je meni malo mimo. Ne pravim, da je treba zdaj otroku kupiti nekaj dragega vsako leto, ampak se mi pa zdi vedno lepo dati kako malenkost (midve s sestro sva običajno dobivali kake cd-je, za konec oš/sš pa kaj malo večjega, jaz sem npr. dobila za oš uro, za sš pa dobra sončna očala), da pokažeš otroku, da ceniš njegov trud.

Se opravičujem za off topic ruby, če mama na vsak način nasprotuje, bo težka. Jaz sem (ko sem bila precej mlajša kot ti) porabila par let omenjanja, kako bi rada zajca, da sem ga končno dobila.

Juni, saj se vseeno v nekih zadevah strinjava - nikjer nisem trdila, da je otroku učenje samo zaradi učenja vrhovni smisel. Tudi meni ni bilo, pa četudi mi starši nekaterih stvari niso pogojevali z uspehom v šoli. Daleč od tega - brez motivacije ni nič - in sama si lepo povedala, kaj je bila tebi motivacija - torej štipendija, ne pa nekaj, kar s šolo in uspehom sploh nima zveze (torej, da bi ti starši omogočili stvar, ki je ne odobravajo). Pri ruby. se mi zdi namreč problem prav tule - njeni starši so proti podgani in jih z obljubami o lepih ocenah pač nikamor ne premakne. Starši razmišljamo pač tako: v šolo vsak hodi zato, da bo nekam prilezel - da si bo s svojo izobrazbo omogočil preživetje. V sredniji šoli in na faksu uspeh pogojuje višino štipendije (in posledično neko finančno "neodvisnost" - vsaj v stvareh, ki jih starši ne morejo/nočejo financirati, ti pa si jih želiš, v službi je pač plačilo za delo plača - ne pa samo adovoljstvo in nagrade staršev. O tem sem govorila.
In zdaj je pač tako - nekaterim staršem je morda višina otrokovih ocen toliko pomembna, da so jim pripravljeni kot "motivacijo" obljubljati tudi tisto, s čimer se sicer ne strinjajo. OK. Ampak, kaj pa če je tista otrokova želja, ki si jo želi uresničiti s krasnim šolskim uspehom, pa z prizadevno pomočjo v družini staršem nikakor ne ustreza (če imajo recimo princip, da svoje hčerke ne bodo pustili s klapo na morje do XY leta, pa tudi če se ona na vse pretege trudi to doseči že par let prej)?
Ali pa: Recimo, da živiš s fantom in si ta omisli, da bi imel npr. kačo ali psa ali pač nekaj, česar ti ne preneseš. In nikakor nočeš, da bi tista žival prišla k vama. Pa da ti za "odkupnino" obljubi, da bo on opravljal nevemkaj po stanovanju, samo da bi se strinjala, da tisto žival pripelje domov. Ampak ti še vedno niti slišati nočeš, da bi morala sobivati z neko živaljo.
Lahko boš začela razmišljati, da s človekom, ki ima tako drugačne interese kot ti, pač ne boš mogla ostati. In gresta vsak svojo pot. MOrda pa skleneta kompromis in sta na koncu oba zadovoljna. Ali pa eden od vaju o zadevi, ki vaju razdvaja niti noče več govoriti, ne glede na to, kako se drugi trudi, da bi svoje dosegel in oba jezno škripata z zobmi.
No, in tako je tudi, če starši, ki s svojimi otroki sobivajo 24 ur na dan, nikakor nečesa ne dovolijo.
In kaj lahko storiš?
Dokler ti nečesa ne dovolijo in so odločeni, da ti nikoli ne bodo, lahko samo vztrajno upaš in čakaš
- da boš enkrat v prihodnosti šel na svoje in ne boš več odvisen od dovoljenj in soglasja lastnih staršev
- da se bodo morda sčasoma sprijaznili s tvojo izbiro
- lahko pa pripelješ živalco kar nenapovedano domov in tvegaš, da se bodo odnosi v družini hudo poslabšali ...

Moja hči je stara točno toliko kot ruby. in se glede podgan sicer strinjava, okrog 1000 drugih stvari pač ne. In se pač dogovarjava in pogajava - toda pri stvareh, za katere sva z njenim očetom prepričana, da zaenkrat še ne pridejo v poštev, je odgovor pač NE, ne glede na to, kakšne "odkupnine" nama ponuja. Ker smo družina, si pač nihče od nas ne more privoščiti početi nečesa, kar je zelo narobe za vse ostale, če hočemo funkcionirati kot družina.
In, da ne bi kdo mislil, da tudi jaz nisem enkrat imela osnovnošolskih let in velikih želja - ja, tudi jaz sem sanjarila o velikem psu, s čimer se starša nikakor nista strinjala. In sem jamrala in prosila in obljubljala in si za rojstne dneve želela samo to ... pa ni pomagalo nič. Starša sta vedela, da psa nimaš leto ali dve, ampak, da je to družinski član za nadaljnjih 10,15 let. In da bom (kljub svojim velikim obljubam) šla v srednjo šolo v drug kraj in bo skrb za psa ostala njima. In s tem se pač nista strinjala in pika. Papagajčke smo imeli, psa pa nikoli. No, potem smo pa nekoč na dvorišču našli zapuščenega mucka, ki je ostal pri nas (evo, takrat sem imela ravno 13 let). Ampak doma je ostal samo zato, ker sta se oba s tem strinjala, sicer bi ga oddali k stari mami.
In tudi zdaj, ko sem odrasla in imam svoje stanovanje in svojo družino, ni nič drugače - s čimer se vsi ne strinjamo, pač ne moremo imeti - že zaradi prelaganja odgovornosti na drugega, če se recimo tebi kaj zgodi in ne moreš poskrbeti za žival, ki jo imaš na skrbi. Včasih se mora malo bolj prilagajati eden, drugič drugi, eden preko "trupla" drugega pa ne moremo hoditi.

Ruby., jaz ti kljub tem mojim litanijam, od srca želim, da bi se enkrat v prihodnosti tvoja starša toliko omehčala, da boš lahko z njima vsaj govorila o svojih željah. Kar se te njune trme in neripravljenosti na debato tiče, se pa res ne strinjam z njima. Kot se rekla - razumem, da ima človek en princip in eno stvar kategorično odklanja in je noče sprejeti v svoje življenje, ampak da se o tem noče niti pogovarjati in iskati vzrokov zakaj je tako, to mi pa ni všeč.