Inbreeding (podganji incest) - da ali ne?

Zanima me, kaj si mislite o parjenju bližnjih podganjih sorodnikov med sabo. Se mi zdi, da sem tudi na tem forumu zasledila, da to ''naj ne bi bilo odgovorno,'' s čemer se sicer osebno ne strinjam.
Dodajam link: http://www.spoiledratten.com/articleoutcrosslineandinbreedingcont.html

... In če se vsem ne da brat, naj malo povzamem ta del o incestu:
Posamezniki podgan, parjenih znotraj tesnega sorodstva bodo čez nekaj generacij postajali vedno bolj podobni v zdravju, temperamentu itd. Samo parjenje med npr. bratom in sestro tako v bistvu ne bo povzročilo napak, ampak jih bo izrazilo. Kar niti slučajno ne pomeni slabo, saj lahko s tem pridemo do izredno zdravih in nasploh kvalitetnih živali.
Morda je že kdo slišal za nekatere izmed laboratorijskih ''strainov'' podgan, k.s. npr. Winstar, Lewis, Long-Evans itd., kjer gre za to, da so si posamezniki med sabo genetsko čim bolj podobni (kar daje prednost pri nekaterih, predvsem genetskih raziskavah) - za kar je razlog prav intenzivno parjenje bližnjega sorodstva. V tako kontroliranem okolju, kot je recimo laboratorij lahko ''inbreedamo'' več kot 40 generacij zaporedoma brez bistvenih okvar genskega bazena.

Kaj pa vi mislite? (:

Nisem prebrala članka, si ga pa bom, ko si bom kej časa vzela.

Bom pa povedala svoje mnenje in povzela tisto malenkost iz genetike, kar znam.
Sem proti inbreedingu, ker tako zmanjšuješ raznolikost genskega materiala in seveda večaš možnost, da pridejo negativni geni do izraza.
Torej to kar si napisala, da parjenje v sorodstvu samo po sebi ne povzroči napak, je res, vedar pa geni, ki nosijo določene napake, pridejo tako toliko bolj pogosto do izraza. Torej če imaš v neki populaciji nek recesiven gen za neko bolezen, ki se pojavi recimo enkrat na n osebkov, rabi tolko več "poskusov", da se najdeta ravno 2 osebka, ki se bosta sparila in se bo iz te kombinacije rodil mladič z dvema recesivnima genoma, ki se bosta izrazila. Če pa pariš v sorodstvu, se bo ta gen veliko bolj pogosto pojavil in posledično bo več mladičov obolelih in seveda to prenašali dalje. Poleg tega bo veliko tudi navidez zdravih prenašalcev gena. Prav tako tudi če pride do spontane mutacije, ki ima za posledico okvaro gena, se bo le ta pogosteje v kontrolirani populaciji pojavljala in pomenila novo bolezen, ki je prej recimo tudi v tej inbreeding-ani populaciji ni bilo.

Za poskuse in raziskave seveda morajo uporabljat genetsko čim bolj sorodne podgane, da je lahko populacija, na kateri se izvaja poskus reprezentativna. Vendar ne vem, koliko je smiselno prenašat te vzorce iz laboratorijev na pet podgane, glede na to, da so pogoji, v katerih se vzreja ene in druge, popolnoma različni. Predvidevam, da v laboratorjih redno spremljajo genetski material poskusnih živali, da še vedno ustrezajo njihovim zahtevam. Poleg tega te živali živijo v takih pogojih, da se določene lastnosti zanemarjajo. In najbrž so tudi tekom teh generacij izločali bolne živali oz. negativne gene, ki njim niso prišli v poštev. Ne pozabimo, da v laboratorijih pogosto nalašč parijo živali z določenimi okvarami, da jih lahko uporabljajo za poskuse oz. raziskave glede zdravil in mehanizmov delovanja določene bolezni. Mislim, da nekdo, ki doma vzreja podgane, nima niti približno možnosti izvajat tak rejski program, kot ga imajo v laboratorijih. Poleg tega, se s parjenjem z omejenim številom genov, tudi izgubljajo nekatere pozitivne lastnosti, kot so različni barvni vzorci in kombinacije.

Pa če že samo malo primerjamo s kinologijo: v preteklosti je bil inbreeding dovoljen v določeni meri (menda je celo danes, če daš posebno prošnjo), da bi se določene željene lastnosti ojačale, vendar je to marsikdaj za sabo potegnilo negativne posledice. Še danes se odgovorni vzreditelji trudijo popravit te napake.
Je pa res, da imaš v istem časovnem okviru veliko večje število generacij podgan kot psov, tako da lahko toliko hitreje popraviš situacijo. Ali pa jo še bolj zafrkneš.

Že narava sama po sebi preprečuje inbreeding. Večina živalskih vrst ima glede na socialno strukturo tudi predvidene neke mehanizme, da preprečijo parjenje v sorodu. Npr. mladiči poiščej svoj teritorij daleč stran od stašrev itd. Priznam pa, da ne vem točno, kako je pri podganah v divjini.

No, moje mnenje.

Mah, članka ne brat, ker že itak vse veš. V bistvu gre za same osnove, če slučajno kdo ne bi bil čisto seznanjen s temˇˇ
Hm, bi lahko rekla, da se strinjam s tabo do neke mere in lahko zaključim, da verjamem, da če selektivno inbreedamo nekaj generacij zaporedoma, načeloma ni nič narobe ... pretiravat pa tudi ni treba, no Sama tega zagotovo ne bi ravno prakticirala s kakšno od svojih podganic, bi pa posvojila kakšnega potomca, če vem, da je prišel od dobrega rejca (: ... (ah, kaj govorim, bogve, koliko podgan, ki smo jih prinesli iz trgovin je takih >.<)
Lp

Enkrat sem brala en podoben članek na temo inbreedinga in sicer od nekega nizozemskega rejca, ki sicer redi vse živo, vsaj kar se glodalcev tiče. Rene Bastiaans mu je ime, če se ne motim. Skratka podobno kot v temle članku tudi on zagovarja inbreeding in baje, kolikor sem brala komentarje ljudi, ki so od njega posvojili podgane, njegove podgane živijo skoraj vse 3 leta in več.
Po pravici povedano se ne morem čisto odločit, a ja al ne, ker mi je tudi sama ideja profesionalne vzreje živali malo mimo. Predvsem me moti to, da lahko ljudje iz živali naredimo direkt kar se nam zazdi. Čeprav se pri vzreji načeloma gleda tudi na zdravje in karakter, se mi zdi, da kljub vsemu še vedno prevladuje videz. Pol pa imamo pse in mačke, ki imajo nos nekje med očmi prilepljen tako, da komaj dihajo, pa pse, ki imajo lahko mlade samo s pomočjo carskega reza pa ne vem kaj še vse. To me je tudi pri tem članku malo zmotilo, lej kakšen kratek gobček/smrček imata te 2 podgani na slikah... Še tega se nam manjka, da bomo imeli podganaste buldoge, no  
Mislim, vzreja je že fajn, če se je lotimo pravilno, ampak tukaj se pa potem pojavi vprašanje, kaj je pravilno in etično, ane... Meni se recimo ne zdi prav, da se vzreja živali, ki so sicer nagnjene k problemov (ala zgoraj omenjeni buldogi), pa so lahko še tako lepi in z-izjemo-tipičnih-problemov-vrste zdravi in prijazni in nevemkaj.
Khm, malo sem zašla Inbreeding... kaj pa vem, če je res tako, kot je opisano v zgornjem članku (in kot je pisalo v tistem drugem članku, ki sem ga brala), sem najbrž za. Pri podganah bolj, kot pri drugih živalih, ker imajo krajšo življenjsko dobo in se zato razne težave lažje odkrije odpravi hitreje, kot pri drugih vrstah. Ampak po pravici povedano vem čisto premalo o tej tematiki, da bi se lahko zares opredelila.

Ce se ze gres inbriding, moras dobro vedeti zakaj in s "kasno gentsko osnovo" delas. Pariti podgani, ki sta v sorodu in o katerih ne ves prakticno nicesar - se pravi, da sta ali iz trgovine ali od nekoga, ki jih goji za hrano, je zelo neodgovorno (no, ze parjenje ene same take podgane je neodgovorno).
Tako kot je napisala ze Fiamma, parjenje v sorodstvu "okrepi" izrazanje dolocenih genov. tako dobrih kot slabih, kaj tocno se bo zares izrazilo, pa v naprej ne mores tocno vedeti. Pri takih paritvah moras biti pripravljen na to, da se lahko zgodi nekaj katastrof (zaradi izrazanja sicer recesivnih genov), z nekaj srece, predvsem pa s precejsno mero poznavanja tega kar pocnes, pa seveda lahko vzrejas tudi "na" želeno lastnost (ki je lahko vizualna, lahko pa tudi dolgozivost, npr.).
V vsakem primeru pa ne gre za to, da paris v bliznjem sorodstvu vec generacij zapored, to se naredi na toliko in toliko crossbreeding paritev in ne obratno.
Razen seveda, ce gre za laboratorijski poskus pri katerem je zazeleno, da je poskusna skupina cimbolj homogena in tudi zivi v kontroliranih=enakih pogojih (ki upam, da jih nihce ne posnema doma). Vedeti je pa potrebno tudi, da se poskusne zivali na koncu poskusa praviloma (v 99,9 %) usmrti - se pravi ne dozivijo svoje polne zivljenjske dobe.
m.